Maraž Adriana
Adriana Maraž (1931-2015)
Slikarka je v vsem na svetu, tudi v najbolj vsakdanjih predmetih, a najpogosteje v starinskem sedežnem pohištvu, dojemala brezčasno lepoto ter vanjo projicirala estetsko izbrušeno pričevanje o tesnobi in stiski kot izrazu človeškega življenja z njegovimi harmonijami in protislovji. Ker je bila vse življenje izrazito zadržana, je lahko tudi svojo osebno izpoved in kontemplacijo o ljudeh metaforično izrazila le skozi motiviko s človekom povezanih predmetov, večkrat mitološko obarvano; svoje fotelje in zofe je ponekod tudi počlovečila in jim duhovito vtisnila antropomorfne poteze.
Njene grafične podobe so melanholično izjedkan spomin na čustveno neminljivost minulih časov. Četudi so s predmetnostjo, izhajajočo iz duha poparta, stvarno konkretne in celo snovno otipljive, so v svojem iluzionizmu ponekod organsko dopolnjene s prijemi sočasnega konceptualizma. V prosojne kocke ali okvire uklenjene metulje na njenih zofah dojemamo kot simbol ujete duše in hrepenenja, vsa razmerja med predmeti pa so žlahtna in nostalgična, a tudi boleče žgoča znamenja medčloveške bližine in razdalje, od popolne odtujenosti do nerazdružne povezanosti in večne ljubezni. Zato so njene grafike, kot jih je nekoč označil že Janez Bernik, v pomenskem bistvu eksistencialne.