Tisnikar Jože

TISNIKAR JOŽE

Jože Tisnikar se je rodil 26. februarja 1928 ob vznožju Pohorja v vasi Mislinja. Imel je težko otroštvo, osnovno šolo pa je zapusti že po štirih letih. Ko je nastopila očetova smrt je moral zasesti njegovo delovno mesto v tovarni lepenk, kjer je delal dokler ga niso vpoklicali v vojsko. V Pirotu na jugu Srbije je v vojski preživel polni dve leti na bolniškem oddelku kjer je imel tudi prvi stik z mrtvimi. Po končanem služenju, se je vrnil v domačo vas in jo kmalu zapustil. Preselil se je v Slovenj Gradec in se zaposlil v tamkajšnji bolnišnici, kjer je opravljal pretežno fizična dela s pacienti. Po dveh letih dela na oddelku, pa so v bolnici odprli prosekturo v kateri so nato zaposlili njega. Tam je delal do svoje upokojitve leta 1983. Umrl je 30. oktobra 1998 v prometni nesreči, kmalu po julijski otvoritvi velike retrospektivne razstave v galeriji v Slovenj Gradcu.
Danes je nesporno, da je Tisnikar eden najbolj samosvojih slovenskih slikarjev, karizmatična osebnost, a še vedno samoten »potnik« in s komerkoli neprimerljiv. Nima vzornikov in ne posnemovalcev, kajti polje njegove ustvarjalnosti – smrt kot ikonografska tema – je za mnoge tabu, ki se mu niti ne morejo niti nočejo približati, vsaj ne na način, kakršnega je osvojil Tisnikar. Likovna kritika ga je umestila v bližino eksistencialno izraznih umetnikov, za katere se je uveljavil termin »temni modernizem«. Vendar pa so slovenski umetniki, ki jim je Tisnikar dovolj blizu (Marij Pregelj, Gabrijel Stupica, France Mihelič, Zoran Mušič, med mlajšimi pa zlasti Zdenko Huzjan), vsak zase tako posebni, Tisnikar pa s svojo življenjsko izkušnjo tako samosvoj, da nam primerjave le potrjujejo njihovo neprimerljivost.