Borčić Bogdan

Prikazovanje 1–12 od 31 rezultatov

BORČIĆ BOGDAN

Borčićev likovni opus najbrž nima primerjave v sodobni slovenski umetnosti, saj jih med ustvarjalci ni veliko, ki bi v daljšem časovnem obdobju prehodili enako premočrtno, jasno razvidno ter prepričljivo pot analitičnega likovnega razvoja od povsem realističnih izhodišč v prvih letih po dokončanem študiju na ljubljanski akademiji leta 1950 do logično izpeljanega prodora k temeljnih sporočilnim vrednostim slikarskega in grafičnega medija.

Med spodbudami umetnikovega mladostnega tipanja po fenomenologiji ambientov, v katerih je živel in na katere se je odzival, se zdi, da je bila najpomembnejša tista, ki jo je v svoj vizualni spomin odtiskoval v počitniških poletnih mesecih na otoku Visu, v hiši svojega deda v Komiži, od koder sta primorski ambient in ribiška ikonografija našla pot v najpomembnejše cikle zrele ustvarjalne dobe.

Motiv školjke je postal njegovo osrednje formalno izhodišče in strukturni element nizov podob, ki so mu utrdili sloves enega izmed najpomembnejših predstavnikov tako imenovane Ljubljanske grafične šole. Z razvojem motiva je stopal za kulise zunanjega videza stvari, s pronicljivim luščenjem nevidnih plasti vidnega pa nas je usmerjal k spoznavanju skritih moči likovnega doživljanja ter nas vodil v globine razkritega estetskega kanona likovne umetnosti.

Pomagal nam je doumeti, kaj je likovna logika in kaj je likovni organizem. Razmeroma zgodaj, že v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja, je vzpostavil koordinate, ki jih je sistematično in z veliko mero osupljive likovne discipline potrpežljivo vgradil v na videz abstraktni, nepredmetni strukturni model. V sozvočju estetskega presežka ter jasne sintakse elementov likovne morfologije se je silnicam, ki uravnavajo podobo sveta, najbolj radikalno približal v minimalističnih slikarskih rešitvah v drugi polovici osemdesetih let.