Vučko Teja

Prikaz vseh 3 rezultatov

Vučko Teja

Slikarka Teja Vučko si je za uvodni oziroma prvi večji ciklus slik na samostojni ustvarjalni poti izbrala motiviko žitnih polj, s katero vzpostavlja in po vrsti uresničuje vse bolj izčiščene prvine lastne slikarske govorice. Predvsem čuti potrebo po uresničenju takih likovnih vsebin in elementov, s katerimi se lahko poistoveti in zadovolji željo po izvirnosti ter slogovni razpoznavnosti svojih podob. Med te sodi v vsebinskem pogledu svojevrstna poetika, ki temelji na občutenjih lepote pokrajine, v formalnem pogledu pa to predstavlja poudarjeno nizanje sorodnih oblik v ritmizirane in dinamične kompozicijske sestavine. Slikarka ob njih meni, da soustvarjajo ali tvorijo občutek brezčasnosti in večnosti, ki ju je zaznala že med samim opazovanjem žitnih polj. Teja Vučko se s svojim dosedanjim opusom gotovo približuje vrsti sorodno mislečih sodobnih likovnih tvorcev, ki za svoje umetniško izražanje še vedno iščejo in najdejo dovolj navdiha v večno privlačni naravi in njenih v neskončnost porajajočih se pojavnih oblikah. Za tovrstna prizadevanja mora umetnik poiskati in vzpostaviti kar najbolj iskreno ter neposredno pot do skrivnosti narave, do njenih lepot, jih razpoznati in jih nato izpovedati na podlagi lastnih likovnih občutenj in doživetij. Slikarka doživlja pokrajino na svojih sprehodih po naravi, med žitnimi polji, kot nekakšne filmske kadre, ki se menjavajo in spreminjajo z vsakim njenim premikom. Približevanje in oddaljevanje pogledov je nekaj, kar slikarki ponuja svojevrstno dinamiko in razgibanost kot osnovo za njene upodobitve konkretnega izseka iz narave. V ponavljajočih se ritmih žitnih stebel in klasov najde nenehno nove izzive za svoja slikarska dela. Od najmanjših nadrobnosti pa do obsežne celote Teja Vučko skrbno in disciplinirano gradi ter stopnjuje strukture svojih podob. Ponavljajočih se form, s katerimi tvori in izpolni večje kompozicijske sklope, se umetnica nikoli ne naveliča, nasprotno, zdi se ji, da ji ponujajo možnost prehoda v meditativnost. Skratka, brezčasje, ki ga nenehno doživlja in razpoznava v teh svojih ustvarjalnih sprehodih med žitnimi polji, ostaja zapisano z njeno vse bolj izbrušeno likovno govorico. Slike v nekem smislu dobivajo celo prvine monumentalnosti, kar govori o primernosti in smotrnosti odločitev, ki jih slikarka uveljavlja na svojih platnih. Mednje gotovo sodi njen iskreni čut za lepoto vsega, kar odkrije v naravi, med valujočimi polji žita, med množico vzporednih stebelc, ki poplesavajo sem ter tja. Slikarki je izredno pomembno, da v trenutku, ko ustvarja, dosledno izpelje vse tisto, po čemer v tistem trenutku čuti ustvarjalno potrebo, in s tem seveda tudi uveljavi izvirno komponento svojih likovnih zasnov. Korak za korakom gradi njihovo avtentičnost. Med opazovanimi motivi iz narave in naslikano materijo spoštljivo gradi tesne in prepričljive povezave. Obiskovanje in spoznavanje narave ji ne prinaša zgolj neizčrpne in prijetne paše za oči, temveč ji odpira širno prizorišče, na katerem se spontano sproža svojevrstna senzibilnost. Zaznavam in opažanjem sledijo čustvene reakcije, vidno postaja »notranje«. Končni cilj je pri tem doseči učinkovito celoto podobe, ki ima svojo izpovedno moč. Za ustvarjalko je tudi pomembno, da se s svojimi slikami opazovalca resnično »dotakne« in ga nagovori z jasnim sporočilom. Iztok Premrov